Kaj je inkontinenca?

Kot zdravstveni delavec verjetno že poznate vse osnovne informacije o inkontinenci. Preden se poglobimo v praktične nasvete, pa je koristno ugotoviti, o čem točno govorimo. Torej, kaj je inkontinenca?

Urinsko inkontinenco lahko opredelimo kot "vsako nehoteno uhajanje urina" (5). Medtem je fekalna inkontinenca opredeljena kot "nehoteno uhajanje trdega ali tekočega blata" (6). Stopnja inkontinence se giblje od občasnega uhajanja do popolne izgube nadzora nad mehurjem oz. črevesjem.

Inkontinenco pogosto povezujemo s staranjem, v resnici pa lahko inkontinenca prizadene ljudi v vseh starostnih skupinah. Ženske imajo zaradi nosečnosti, poroda in menopavze večje tveganje za razvoj inkontinence. Je pa inkontinenca precej pogostejše, kot si morda mislimo tudi pri moških. Glavni vzroki zanjo so težave s prostato, sladkorna bolezen in nekatere vrste zdravil.

Obstaja veliko različnih vrst in vzrokov za inkontinenco. Zato je na voljo tudi veliko različnih načinov zdravljenja in preventivnih ukrepov.

Urinarni sistem

Da bi razumeli, kaj se dogaja med uhajanjem blata in/ali urina, je treba poznati osnove urinskega sistema, ki ga sestavljajo ledvica, sečevodi, mehur in sečnica.

Pri odraslih osebah obe ledvici dnevno filtrirata približno 200 litrov krvi iz ledvičnega pretoka, kar omogoča izločanje toksinov, presnovnih odpadkov in odvečnih ionov, hkrati pa ohranjanje bistvenih snovi v krvi. 99 % tega filtrata se z reabsorpcijo vrne v obtok, tako da se dnevno proizvede le približno 1-2 litra urina. Urin potuje iz ledvic po dveh sečevodih v mehur.

Sečni mehur je mišična vreča v medenici, tik nad in za sramno kostjo. Ko je mehur prazen, je približno velikosti in oblike hruške. Mehur je prožen in se širi glede na količino urina v njem, kar omogoča redko in nadzorovano uriniranje. Normalna funkcionalna zmogljivost mehurja pri odraslih je približno 300-400 ml urina, preden je treba mehur izprazniti vsake 3-4 ure.

Mišične celice v mehurju so gladka mišična vlakna, kar pomeni, da jih ne moremo nadzorovati. Ko se mehur polni, pošilja senzorične informacije v osrednji živčni sistem in možgane, kjer se zavedamo polnjenja mehurja. Ko je mehur poln, nam ti signali sporočajo, da ga je treba kmalu izprazniti.

Dva sfinktra, ki se nahajata okoli sečnice, jo pomagata zapreti in nadzorovati uriniranje. Ko ste pripravljeni na uriniranje, možgani pošljejo signal v mehur, da se mišice mehurja skrčijo. Signal se pošlje tudi zunanjemu sfinktru, da odpre ali zapre sečnico. Tako se urin izloči skozi sečnico - cevko, po kateri urin odteka iz telesa. Pri ljudeh z urgentno inkontinenco pa se mehur krči, zaradi česar se zdi poln, čeprav ni. Podobno velja za t. i. pretočno (overflow) inkontinenco, če senzorični živci ali mišice okoli mehurja ne delujejo pravilno, zaradi česar je uriniranje nemogoče ali oteženo.

Izpraznitev običajno poteka z začetnim sproščanjem mišic medeničnega dna in vratu mehurja, ki mu sledi prostovoljno krčenje mišice detruzorja (stene mehurja). Zdravo praznjenje se pojavi takoj, z močnim neprekinjenim pretokom in popolnim izpraznjevanjem brez bolečin ali krvi v urinu. Po potrebi mora biti posameznik sposoben odložiti praznjenje mehurja, brez uhajanja. Spremembe v katerem koli od navedenih načinov uriniranja, so lahko znak bolezni.

1. Center zavestnega doživljanja (korteks)

2. Center za mikturicijo

3. Hrbtenica

4. Refleksni lok S2

5. Mehur

6. Sfinkter

7. Sečnica ali uretra

1. Ledvica

2. Sečnica ali uretra

3. Mehur

4. Mišice medeničnega dna in zunanji sfinkter

Hkrati imajo mišice medeničnega dna ključno vlogo pri tem, da lahko zadržujemo urin. Dejansko je najpogostejši vzrok za uhajanje urina oslabelost mišic medeničnega dna. Šibke mišice medeničnega dna ne morejo pravilno držati mehurja, maternice in črevesja ter niso tako učinkovite pri vzdrževanju kontrole nad odpiranjem in zapiranjem mehurja ter danke.

Za osebe, ki živijo s stresno inkontinenco, lahko kašljanje, kihanje, skakanje ali kakšna druga telesna aktivnost privede do uhajanja urina, saj se medenica znajde pod dodatnim pritiskom in mišice niso dovolj močne, da bi zadržale urin. Obstaja veliko dejavnikov, ki prispevajo k oslabelosti mišic medeničnega dna.

Mišice postopoma postajajo šibkejše s staranjem, vendar nosečnost, prekomerna telesna teža, dvigovanje težkih bremen in podobno dodatno obremenjujejo trebušno votlino in s tem tudi vodijo v zmanjšanje mišične moči.

Vrste in vzroki inkontinence

Pomembno je poudariti, da inkontinence ne smatramo za bolezen, ampak za simptom osnovnega stanja. To pomeni, da je vedno nekaj, kar povzroča inkontinenco. Nekateri vzroki so trajni, drugi pa začasni.

Kot omenjeno, je najpogostejši vzrok za inkontinenco oslabelost ali poškodba mišic medeničnega dna. Vendar pa se inkontinenca lahko pojavi tudi zaradi osnovnih nevroloških motenj, težav s prostato, prekomerne telesne teže, kroničnega kašlja, vaginalnih porodov, staranja ter praktičnih težav, kot je slaba dostopnost do stranišča, kar lahko predstavlja težavo za slepe ali fizično ovirane osebe.

Zato je vedno ključno ugotoviti vzrok za inkontinenco, preden začnemo z zdravljenjem.

Vrste inkontinence so: 

• Stresna inkontinenca.
• Urgentna inkontinenca.
• Mešana inkontinenca.
• Funkcionalna inkontinenca.
• Pretočna (overflow) inkontinenca.
• Fekalna inkontinenca.

Hkrati je lahko inkontinenca začasna ali trajna. Spodaj najdete nekatere vzroke za inkontinenco.

Kdo ima lahko inkontinenco?

Natančno ocenjevanje števila ljudi z inkontinenco po svetu je lahko težavno. To je med drugim zato, ker se ljudje sramujejo svojega stanja in ne poiščejo pomoči pri svojem zdravniku. Posledično tudi niso vključeni v nobeno statistiko. Kljub temu je leta 2018 Globalni forum za inkontinenco (GFI) ocenil, da 8,7 % ljudi, starejših od 20 let, živi z inkontinenco. To pomeni, da je prizadetih 423 milijonov ljudi po vsem svetu.

Čeprav se inkontinenca lahko zgodi komurkoli, je pogostejša pri starejših ljudeh, zlasti pri ženskah, in pojavnost inkontinence se povečuje med tistimi, ki živijo v domovih za starejše. Kljub temu je napačno prepričanje, da je inkontinenca neizogiben rezultat staranja in da ni mogoče storiti ničesar.

Življenje z inkontinenco

Življenje z inkontinenco ni le fizični problem. Vpliv na človekovo duševno zdravje lahko povzroči hude posledice in ima negativne učinke na socialnem, ekonomskem in vedenjskem področju.

V večini kultur izločanje spada v intimno sfero in pričakuje se, da imamo nad njim nadzor. Nadzor se izvaja v otroštvu in je del naše primarne socializacije, ki je globoko zakoreninjena v nas in iz nje se težko osvobodimo.

Osebe, ki živijo z inkontinenco jo pogosto doživljajo kot sramotno, zato se naučijo skrivati svoj problem pred bližnjimi, prijatelji, družinskimi člani. Študije kažejo, da mine šest let, preden poiščejo strokovno pomoč zaradi inkontinence (8).

Izguba nadzora nad izločanjem urina in/ali blata pogosto vodi v strah in anksioznost pred izgubo spoštovanja v očeh okolice ter lastnega dostojanstva. Ta strah se lahko usmeri tudi v zdravstvene strokovnjake ter njihovo reakcijo ob ugotovitvi težave.
​
​ Življenje z urinsko ali fekalno inkontinenco je pogosto povezano s sramoto, ki lahko vodi v socialno izolacijo in izgubo kakovosti življenja. Posledično se ljudje z inkontinenco pogosto soočajo tudi z slabim duševnim zdravjem, pri čemer različne študije kažejo visoko pojavnost sočasnih duševnih motenj, kot je depresija (4).
​
​ Življenje z inkontinenco prinaša tudi nepričakovane stranske učinke, kot je veliko večje tveganje za padce in zlome, zlasti pri starejših odraslih. Hipoteza je, da se to zgodi, ker imajo starejši odrasli omejeno sposobnost deljenja pozornosti. Zato se lahko starejša oseba, ki se osredotoča na to, da mora hitro priti do stranišča, ne zaveda potencialnih nevarnosti na poti do WC-ja ali postane nepazljiva pri nadziranju svojega položaja ali gibanja telesa, kar povečuje tveganje za padec. To lahko privede do sprejema v bolnišnico (9).
​
​ Poleg tega ljudje s trajno inkontinenco pogosto doživljajo tudi težave s kožo, kot so inkontinenčni dermatitis (IAD) in glivice. Vzrok je prekomerna izpostavljenost kože vlagi in porušeno naravno mikro-okolje kože zaradi spremembe pH-vrednosti, ki je posledica stika kože z urinom in/ali blatom.

Možnosti zdravljenja inkontinence

Študije kažejo, da se lahko do 70 % oseb z inkontinenco bodisi pozdravi bodisi se lahko njihovo stanje bistveno izboljša s pomočjo vadbe mišic medeničnega dna, zdravil ali kirurških posegov (2).

Ena izmed najmanj invazivnih in učinkovitih metod zdravljenja inkontinence je vadba mišic medeničnega dna in fizioterapija medeničnega dna, ki lahko preprečita, zdravita in olajšata simptome inkontinence. Prav tako je mogoče zmanjšati inkontinenco s pomočjo treninga mehurja.

Spremembe življenjskega sloga lahko olajšajo simptome in vsakdanje življenje z inkontinenco. Sem spadajo ohranjanje hidracije, telesna aktivnost in vzdrževanje zdrave telesne teže. Za nekatere ljudi lahko tudi izogibanje prekomerno začinjeni hrani, alkoholu in kofeinskim pijačam pomaga olajšati simptome.

Glede na vrsto inkontinence bo specialist morda priporočil različne oblike zdravljenja. Na primer, zdravnik ali specialist lahko predpiše zdravila, ki zmanjšujejo nenamerno krčenje mehurja in s tem zmanjšujejo simptome nekaterih oblik inkontinence. Če ta zdravljenja ne delujejo, je včasih mogoče inkontinenco zdraviti s kirurškim posegom.

Skrb za osebe z inkontinenco

Med prvim posvetovanjem osebe s svojim zdravnikom ali zdravstvenim delavcem je najprej treba ugotoviti obliko in vzrok inkontinence, preden najdemo ustrezno zdravljenje za posameznika. Cilj je pozdraviti inkontinenco ali bistveno zmanjšati simptome. Nato lahko svetujemo o koristnih pripomočkih in spremembah življenjskega sloga, ki lahko olajšajo simptome.

Pomembno je podpreti osebo, ki živi z inkontinenco, da prevzame nadzor nad problemom namesto da bi problem obvladoval njo. Najprej je to doseženo s pravilno oceno, da se ugotovi oblika inkontinence. Naslednje lahko bolniku pomagajo nasveti o izbiri pripomočkov ter praktični nasveti, na primer imejte pripomoček za inkontinenco vedno s seboj, kako poskrbeti za ustrezno nego intimenga predela, da bi se izognili neprijetnemu vonju in draženju kože. Več koristnih nasvetov za osebe, ki živijo z inkontinenco, lahko najdete tukaj. 

Kot zdravstveni delavci lahko veliko naredimo za osebe z inkontinenco v domovih za starjše ali drugih ustanovah za dolgotrajno oskrbo. Za ohranjanje dostojanstva in kakovosti življenja oseb, ki živijo z inkontinenco, priporočamo naslednje:

1. Pomembno je pravilno oceniti vzrok in obliko inkontinence, da bi našli zdravljenje, ki lahko zmanjša ali pozdravi inkontinenco.
2. Izbira pravega pripomočka, ki preprečuje iztekanje. Opravite ustrezno oceno najoptimalnejšega pripomočka za inkontinenco tako, da izmerite obseg bokov in ste pozorni na vzrorec in količino uriniranja, da ugotovite potrebno vpojnost pripomočka. Zavedajte se se, da enak pripomoček ne ustreza vsem in da pripomoček z večjo vpojnostjo ni nujno boljša izbira. Poiščite pripomoček, ki je čim manjši, obenem pa dovolj vpojen za potrebe posameznika.
3. Poskrbite, da pri oskrbi oseb z inkontinenco, ne boste dajali vtisa, da vam je neprijetno. V natrpanem urniku z veliko nalogami je težko dajati vtis, da me hitite. Vendar pa so med nego inkontinence stanovalci izpostavljeni in se počutijo ranljive.
4. Bodite diskretni pri preverjanju pripomočkov za inkontinenco stanovalcev. Tega ne počnite v družabnih okoljih, kjer se stanovalci lahko počutijo neugodno.
5. Poskrbite za ustrezno nego kože intimnega predela. Ocenjuje se, da ima skoraj 1 od 5 ljudi z inkontinenco tudi težave z IAD (inkontinenčni dermatitis) (3).  
6. Poskrbite, da je stanovalcem ali pacientom zagotovljena zadostna hidracija. Ljudje, ki živijo z inkontinenco, se pogosto izogibajo pitju preveč tekočine, da bi se izognili uriniranju. To lahko dodatno draži mehur, ki potrebuje izpiranje urina s pravilnim vnosom tekočine.
7. Preprečujte zaprtje s prehrano, bogato s prehranskimi vlakninami, in spodbujajte stanovalce, da pijejo dovolj tekočine (za povprečno osebo približno 1,5 litra na dan).
8. Ne dovolite, da pripomočki za inkontinenco nadomeščajo obiske stranišča. Toaletni treninh in načrtovanje pomoči pri obiskih stranišča sta ključna. Pomagata ohranjati rutino obiskov stranišča.

Rešitve podjetja ABENA

ABENA ponuja široko paleto pripomočkov za inkontinenco, ki pomagajo pri upravljanju oskrbe oseb z inkontinenco in izboljšujejo kakovost življenja tistih, ki živijo z inkontinenco.

Naši izdelki za inkontinenco zajemajo vse, od predlog, hlačnih predlog in vpojnih hlačk za inkontinenco v različnih velikostih in oblikah do izdelkov za zaščito postelje, kot so vpojne podloge in zaščitne prevleke. Ponujamo tudi specializirane izdelke, kot so predloge za fekalno inkontinenco, bariatrične pripomočke, izdelke za določen spol, kot so predloge za moške, prilagojene moški anatomiji, ter pripomočki za otroke.

Vsaka vrsta inkontinence lahko povzroči različno stopnjo uhajanja, zato je ključnega pomena najti pravi pripomoček za inkontinenco glede na potrebe.